Da je maratonski tek za običajnega človeka škodljiv, je veljalo v prvi polovici prejšnega stoletja. A strašenje odmeva še do današnjih dni. Da je to za običajnega človeka preprosto predaleč. Tako na maratonih niso smeli teči starejši moški, ženske in otroci. To, da to ni za njih, je bilo vsem tako jasno, da na primer preproved nastopa ni bila niti zapisana.
Dobrih 100 let nazaj so diskvalificirali tekača, ki je v cilj prišel cel in zdrav, vendar je za to bil prestar. Štel je 54 let. Ko pa so pred 50 leti videli, da na bostonskem maratonu teče dekle, so jo diskvalificirali. Z generacijo otrok cvetja so se omejitve začele sproščati. Vztrajnostni tek je v tistih časih bil sredstvo upora nad omejevanjem svobode gibanja.
Vendar še vse do danes velja, če se kdo izmed “neposvečenih” (Danes se krog posvečenih za tek posopoma sicer širi, še vedno pa je med ljudmi prisotno pripričanje, da tek naprimer ni za tiste, ki tečejo počasneje, so morda močnejše postave.) teka vseeno loti, to veljalo za skrajno nespametno igranje z usodo. Kljub dobri izkušnji po teku lahko slišiš pokroviteljski stavek: “Boš že videl čez nekaj let, kaj si boš s tem naredil.” Leta pa so minevala in minevala in videlo se je, da večina tekačev in tekačic, ki so tekli, še vedno lahko tečejo pozno v svoja zrela leta. Še več, da ravno zaradi teka ohranjajo svojo čilost in življenjsko veselje. Danes vedno več ljudi odkriva, da maraton ni ekstrem. Da lahko tečemo celo še deleč naprej, ko je za nami tisti 42 kilometer.
Strašenje, da je tek na dolge razdalje sam po sebi nevaren, je škodljivo.
Škodljivo je zaradi vsaj dveh vidikov. Prvi razlog
Zaradi tega se veliko ljudi ne loti izjemno prijetne in koristne dejavnosti, ki je človeku pisana na kožo. Predstavljajte si prepričanje, da je dolgotrajna hoja po planinah škodljiva. Koliko več ljudi bi popoldneve, konce tednov in počitnice preživelo pred televizorji ali v nakupovalnih središčih in ne v naravi, kjer nismo potrošniki, ampak popotniki.
Drugi razlog
Na splošno govorenje o škodljivost ničesar ne izboljša. Nič ne razsvetli, ampak dodatno zatemni. Prepričani ostanejo prepričani na obeh straneh prepričanj. Med njimi pa se ustvarja brezno nesporazuma. Veliko bolje se je posameznih problemov lotiti bolj natančno in ne vsega metati v en koš zmešnjave in strahu. Na primer, ugotoviti je smiselno, kako teči, da ne bomo imeli težav s stopali, gležnji, koleni, kolki ali hrbtenico, da ne bomo imeli težav s pregrevanjem telesa, kako piti, kako se obuti, kako načrtovati obremenitve, da se ne preobremenimo, oziroma pretreniramo. Kako ravnati, če do posameznih težav pride. Da se naučimo s tekom ukvarjati tako, da se ne izčrpujemo, ampak nasprotno, zelo dobro negujemo.
Ljudje smo si v marsičem podobni, vendar v podrobnostih hkrati tudi različni. Četudi so osnovne zakonitosti vseobsegajoče, je smiselno pri posameznikih, ki imajo težave, iskati dodatne rešitve, oziroma prilagoditve. Zato nikakor ni enega recepta prav za vse. Sproti, vsak dan posebej, moramo znati oceniti, kaj je dobro in kaj je slabše za nas. Da pa to znamo, so ključne izkušnje. Dobra izkušnja pa je, ko znamo čutiti in smiselno ukrepati. Te veščine so se verjetno pred tisoči leti prenašale iz roda v rod. Potem smo jih postopoma izgubili. Mene moja starša na primer nista veliko naučila o teku. Skoraj nič. Tudi ona dva nista dobila prav veliko lekcij o teku od svojih staršev. Če pa že, morda bolj v slogu: “Pazi, ne teci, ker boš padel!” Zato jih moramo danes postopoma odkrivati na novo. Pa čeprav so naši daljni predniki tekli na dolge razdalje še veliko prej, preden smo postali ljudje.
Zame osebno je pravo odkritje, da se da s tekom in hojo prepotovati res dolge razdalje. Še več, da potovanje, ko živahno in sproščeno izmenjujemo hojo in tek, poteka veliko lažje, kot če samo hodimo.
Žal pa še vedno veliko ljudi tek dojema preveč tekmovalno. Pri tem seveda verjamem in vem, da se da v tekmovalnem teku uživati, nenazadnje sem bil tekmovalec na 400 in 800 metrov. Vendar ta užitek ne izvira toliko iz samega teka, ampak iz užitka v tekmovanju. Tek pa je lahko sam po sebi užitek, nas gnete, prežema in popelje v čudovite kraje. Zato vedno bolj prisegam na popotovalni tek. Med in po teku namreč čutim veliko večjo izpolnjenost.
Na teh dolgih razdaljah pa pride ozaveščenost našega sloga teka še toliko bolj do izraza. Toliko bolj pomembno pa je tudi, da vemo, na kašen način obnavljati naše notranje moči oziroma kako ohranjati stanje ravnovesja, za to, da smo zmožni tudi po več urah še vedno teči s svežino. Ko se nam to dobro sestavi, je dolgi tek res en velik podaljšan užitek. Z užitkom pa se zelo daleč pride.
Vabim te, da se poučiš o tehniki teka na mojih tekaških delavnicah in da se nam pridružiš na naših tekaških popotovanjih. Redno si namreč privoščimo tekaške dneve in popotovanja.
Pridruži se nam in izgubil boš strah pred dolgimi teki in našel dodaten užitek v tem.
Urban Praprotnik