Helena Žigon je preprosto rekla: “Tekla bom, dokler ne bom prestara.” Pri 86 letih se je sicer uradno tekmovalno upokojila. Pri 89 letih pa je še vedno občasno stekla.
Po njenih stopinjah tečeta tudi Polde Dolenec (87 let) in mladenka Kazimira Lužnik (85 let).
Kdaj smo torej prestari za tek?
Leta nas res nezadržno delajo počasnejše. Ljudje dosežemo najboljše tekaške dosežke, če treniramo od mladosti naprej, nekje med 20 in 35 letom. Potem lahko precej visok nivo ohranjamo vse do 45 ali 50 leta. Nekje po petdesetem letu postane proces staranja za stopnjo hitrejši. Po 70 ali 75 letu pa še hitrejši. V povprečju se naša hitrost vztrajnostnega teka iz leta v leto upočasnjuje za približno 1%. Z leti nam upada tudi mišična moč, zmanjšuje se prožnost elastičnih tkiv. Za obnovo telesa potrebujemo tudi več počitka.
Vsi ti pojavi v našem telesu, ki se dogajajo vzporedno s staranjem, pa še vedno niso smiseln razlog za prenehanje s tekom. Prej nasprotno, s tekom in tudi z drugimi vsakodnevnimi gibanji upočasnjujemo te naravne procese. Na ta način dlje časa ohranjamo svobodo gibanja in na ta način pomembno krepimo naše zdravje. Še več, tudi starejšim netekačem, ki sicer brez težav hodijo in niso tekli vse od svoje mladosti, priporočam, naj poskusijo teči. Pri tem se morajo seveda teka lotiti zelo, zelo postopno.
Američanka Kate Padilla je pred štirimi leti prišla s svojim možem slovenskega rodu, Paulom, na daljše počitnice v Ljubljano. Po naključju smo se spoznali in vprašal sem jo, če tudi ona teče. Nasmejala se je, nejeverno zmajala z glavo in rekla: “Zelo rada hodim, ampak pri 73 letih sem za tek prestara”.
“Če brez težav hodiš, je vredno poskusiti tudi teči,” sem jo spodbudil. Naslednji dan sva se dobila na Ljubljanskem gradu, kjer sem ji na praktičen način pokazal in razložil, kako naj se teka loti pri svojih letih. Presenečena je bila, da od nje ne zahtevam preveč, da sem ji svetoval naj tek prekinja s hojo, še preden postane zadihana. Pri ozaveščenem teku, katerega sem ji predstavil, ni čutila trdega udarjanja z nogo ob tla, ampak nasprotno, lahko je uživala v lahkotnih, elastičnih dotikih.
“Zakaj je izmenjava hoje in teka za ljudi v zrelih letih boljša od same hoje?” me je vprašala Kate. Odgovor se skriva v drugačnih in predvsem večjih obremenitvah, ki smo jih v primerjavi s hojo deležni pri teku. Te večje obremenitve, če jih znamo vplesti tako, da ne vodijo do preobremenitev, ki so vzrok za poškodbe in izčrpanost, peljejo v ohranjanje in do neke mere celo do dodatne krepitve moči mišic, vezi, kosti in hrustanca, ohranjanje delovanja ledvic, možgan, bolj čilega imunskega sistema in lažjega ohranjanja zdrave telesne teže. Tek deluje na naše zdravje tudi v zelo malih količinah. Na primer tudi, če tečemo počasi vsak dan le 5 do 10 minut, oziroma tudi, če tečemo le 1 do 2 krat na teden in v enem tednu pretečemo do 10 km, to verjetnost za srčno-žilno okvaro, ki vodi v smrt, zmanjša za kar 29 do 50 %.
Kate je od najinega skupnega treninga naprej svojim rednim sprehodom dodajala ščepce teka. Po enem letu je bila sposobna opraviti deset kilometrsko razdaljo, kjer je sproščeno izmenjevala hojo in tek. Ko je prišla ponovno v Slovenijo, sem jo povabil na tek v Volčji potok. Pretekla in prehodila je 6 kilometrsko razdaljo in s 55 minutami v svoji starostni skupini celo zmagala. Zakaj je zmagala? Ne zato, ker je bila tako hitra, ampak preprosto zato, ker je bila edina.
Čas je, da tudi sedemdeset in več letniki razmislijo, ali obstaja pameten razlog, zakaj ne tečejo. Če ga ni, ne odlašajmo. Sprehodu dodajmo 10 do 15 sekund teka in če je vse uredu, to ponovimo 5 do 10-krat. Nikamor ne hitimo. Naš cilj je lahko, da v pol leta pridemo do stopnje pripravljenosti, ko na polurnem tekaškem sprehodu 1 minuto tečemo in 1 minuto hodimo. Naš cilj je še več, da v tem uživamo in smo hvaležni za vsak korak.
Starost ni utemeljen razlog, da ne tečemo. Res pa je, da večina ljudi na teče zaradi zastarelih prepričanj, da je teči nevarno. V resnici pa drži ravno obratno, slabše je, če se brez pravega razloga teku odrečemo.
Urban Praprotnik