Pri našem teku na dolge proge obstaja določena hitrost, ki je ne smemo prekoračiti za dalj časa, če želimo priti “celi” do cilja. Ko tečemo pod določeno hitrostjo, lahko tečemo zelo dolgo, če tečemo malo hitreje od nje, pa je naš tekaški domet bistveno skrajšan.
Ta hitrost je ravno pri anaerobnem pragu, ki ga eni poimenujejo tudi laktatni prag. Ti imeni in teorija, ki stoji za njimi, prihajajo iz fizioloških laboratorijev.
Otto Meyerhof je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja delal poizkuse na žabah. Z električnimi impulzi, ki so bili na začetku močni, potem pa vse šibkejši, jih je spodbujal k mišičnim odzivom. Ugotovil je, da se vzporedno s pešanjem njihove mišične moči povečuje koncentracija mlečne kisline. To spoznanje mu je prineslo celo Nobelovo nagrado.
To znanje so začeli uporabljati v športu šele v sredini šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Z meritvami so ugotavljali, kako se koncentracijo laktata v krvi povečuje glede na povečevanje hitrosti teka. V mirovanju jo imamo nizko, okoli 1 mmol/l. Ko tečemo počasi in zmerno hitro, se rahlo dvigne na približno 2 do 3 mmol/l. Pri prekoračitvi določene hitrosti, ki jo imenujemo anaerobni ali laktatni prag, pa se začne koncentracija laktata zelo hitro povečevati nad 4 mmol/l in vse tja do 15 ali še več.
Hitrost teka, pri kateri se torej zgodi ta prelom v koncentraciji, zelo pomembno vpliva na našo tekaško uspešnost. Tekače, njihove trenerje in športne raziskovalce je zanimalo in še danes zanima tudi nas, kakšen trening je najbolj učinkovit, da z njim izboljšamo dosežke v tekih na 10 km in naprej.
Merjenje laktata se je uporabljalo vse pogosteje. Obstajale so celo mini prenosne merilne enote, kjer si kapnil kapljico krvi iz prsta na napravo in na ekranu se je pokazala koncentracija laktata v krvi. Vsak si je želel imeti čim nižji laktat pri čim višji hitrosti.
Veliko športnikov je svoje treninge načrtovalo na osnovi ugotavljanja anaerobnega praga s pomočjo stopnjevalnega testa v laboratoriju. Iz vzetih vzorcev krvi se je izdelala krivulja povečevanja koncentracije laktata. Na osnovi teh meritev so se lahko določile hitrosti teka, ki ustrezajo določenim območjem napora.
Vprašamo se lahko, ali bi tudi rekreativnim športnikom takšna testiranja prav prišla ?
Dr. Sherr je s svojimi sodelavci naredil zelo zanimivo raziskavo, v katero je bilo vključenih kar 2560 moških in žensk, starih med 17 in 44 let. Pri stopnjevalni obremenitvi so merili koncentracije laktata, dodatno pa so testiranci sporočali še subjektivno oceno napora. Ko so primerjali krivulje, narejene s pomočjo koncentracij laktata in krivulje ocen zaznave napora, pa so videli nekaj zelo zanimivega. Krivulji sta se namreč zelo skladali.
S to raziskavo so torej potrdili, da lahko s subjektivno oceno napora čisto dobro ocenimo pri kateri hitrosti dosežemo anaerobni prag. Testiranci so ravno pri tistih hitrostih teka, kjer se je začela koncentracija laktata strmeje dvigati, zaznali, da napor postaja težak.
Ustrezno hitrost lahko prepoznamo iz načina dihanja. Dihanje malo pod anaerobnim pragom je sicer globoko – intenzivno, a ga še imam pod nadzorom. Ko pa tečemo hitreje, pričnemo čutiti tisto neprijetno lovljenje sape, nenasitno požiranje zraka. Telo nam takrat sporoča, da moramo upočasniti, če želimo v čimbolj enakomernem tempu zdržati še nekaj kilometrov.
Ko se torej pripravljamo na tek na 10 km, 21 ali 42 km je dobro vedeti približno v kakšni hitrosti ga lahko pretečemo. Ne tecimo na slepo, zaletavo. Ne izberimo tempa na pamet, ampak dobro prisluhnimo našemo telesu. Z umirjenim dihanjem se pride daleč in prijetneje.
Urban Praprotnik