Kako v otroštvu zasovražimo tek?

Kako lahko otrokom – in sebi – vrnemo dobro izkušnjo teka.

Urban Praprotnik

Po končanem pouku smo se zbrali v šolski garderobi, se preoblekli v tekaška oblačila in kljub sneženju ali dežju, včasih pa tudi v soncu, odtekli iz Prebolda proti Šmiglovi zidanici.Sodil sem v majhna skupino učencev višjih razredov, ki nas je učitelj povezal, da smo nekajkrat na teden skupaj dodatno tekli.

Od četrtega razreda naprej sem hodil v osnovno šolo v Preboldu. Prej smo živeli v Žalcu. Na prvi septembrski uri športne vzgoje – takrat smo ji rekli še telovadba – sem šel z novimi sošolci 4. a do bazena. Nismo šli plavat. Bazen je bil že izpraznjen. Poletje se je v Preboldu končalo s koncem počitnic in voda je iztekla iz bazena kot iz peščene ure, z njo pa je odteklo tudi brezskrbno poletje.

Tekli smo okoli Žabjaka. Najprej po cesti ob bazenu, potem zavoj v levo. Pri veliki košati vrbi smo spet zavili levo in tam smo se začeli močneje razlikovati – hitrejši od počasnejših. Tekli smo ob potočku, kjer se cesta rahlo spušča in noge komaj sledijo korakom, pljuča pa vse močneje pečejo. Pri ozkem mostičku smo se morali razporediti eden za drugim. Potem je sledil le še zaključek. Tam sem prvič začutil, da sodim med vzdržljivejše v razredu. To je postalo del mene. Del moje identitete.

Takrat seveda nisem vedel, da bo prav tek tako močno usmerjal mojo življenjsko pot.

Danes vemo, da takšni trenutki niso nepomembni. Dolgoletne raziskave, ki spremljajo ljudi od otroštva do odraslosti, kažejo, da zgodnje izkušnje močno zaznamujejo, kako živimo, se odločamo in skrbimo zase kasneje v življenju. Kar nekoč doživimo kot igro, napor ali le še en šolski dan, pogosto postane tihi kompas, ki nas vodi še dolgo potem, ko so šolska vrata za nami že zdavnaj zaprta.

Imel sem srečo.

Tek je zame postal način, kako sem se v novi sredini dokazal. Ni šlo le za kilometre, šlo je za občutek, da nekam sodim. Čeprav sem na tekmovanjih v krosu pod smučiščem ali na stadionu v Celju čutil tisto znano pekočo bolečino v pljučih in mravljinčenje v rokah, ki spremlja hitrejši, daljši napor, sem se skozi te izkušnje naučil nekaj dragocenega: sprejeti telesni napor. Ne kot sovražnika, ampak kot učitelja.

A tu se zgodba ne konča. Pravzaprav se tu šele začne vprašanje.

Kaj pa vsi tisti, ki na teh tekih niso bili uspešni? So se tudi oni naučili sprejemati napor – ali so se ga naučili le zavračati? Če otrok v naporu ne najde smisla, ga začne zavračati. Napor postane kazen. Nekaj mučnega. Nekaj, čemur se je povsem razumno – celo v lastno dobro – izogniti.

In prav tu naredimo napako.

Tek je eno najbolj naravnih in zato izjemno koristnih gibanj, kar jih imamo. A način, kako otroke uvajamo vanj, tega pogosto ne odraža. Prehitro ga spremenimo v tekmovanje. V primerjanje. V lestvico, kjer peščica stoji zgoraj kot zmagovalci, velika večina pa ostane spodaj kot poraženci. Pa ne gre za to, da bi morali deliti medalje vse povprek.

Največja nagrada ni medalja. Največja nagrada je izkušnja. Dobra izkušnja. Takšna, kjer napor ni kazen, ampak raziskovanje. Kjer otrok ne teče zato, da bi nekoga premagal, temveč zato, da začuti svoje telo. Da ugotovi, kako diha, kako se giblje, kako zmore še en korak, pa še enega.

Če so prve izkušnje dobre, se želja vrne sama od sebe. Če so slabe, se telo in čustva uprejo. Zato ni vseeno, kako otrokom predstavimo telesni napor. Tek ne bi smel biti na začetku preizkus, temveč povabilo. Ne tekmovanje, temveč potovanje.

Ko si dovolimo izmenjevati tek in hojo, ko si dovolimo začeti počasi, se zgodi nekaj pomembnega: napor postane sprejemljiv. In iz sprejemanja začne rasti vztrajnost. In prav vztrajnost je tisto, kar ostane.  Ne le v teku, ampak v življenju.

Na koncu ne ostanejo časi in razdalje. Ostane občutek. Občutek, ki ga otrok odnese s seboj – ali je gibanje prostor, kjer lahko raste, ali prostor, kjer se mora dokazovati. Iz teh občutkov se tiho sestavlja identiteta. Ne naenkrat, temveč korak za korakom, iz izkušenj, ki jih pogosto sploh ne opazimo.

Tudi moj tek se ni začel z velikimi cilji. Začel se je s premočenimi copati in občutkom, da zmorem še nekaj več. In morda je prav v tem skrivnost. Ne v tem, kako hitro tečemo, ampak kakšno zgodbo si ob tem naslikamo. In v tem, ali se želimo vanjo vedno znova vračati in rasti.

Morda pa je prav zdaj čas, da to zgodbo začnemo pisati drugače – ne le zase, ampak tudi za naslednje generacije. Zato vas vabim k razmisleku: Kako lahko v svojem okolju gibanju vrnemo to igrivo, raziskovalno noto?

Če se vas je to razmišljanje dotaknilo, vas prosim, da članek delite naprej. Še posebej pa ga delite z učitelji športne vzgoje, trenerji in pedagogi, ki vsak dan stojijo na prvi črti oblikovanja otrokovih izkušenj. Naj bo to besedilo povabilo k skupnemu pogovoru o tem, kako šolska igrišča in dvorane znova spremeniti v prostore rasti, ne dokazovanja.