Vsaj enkrat v življenju bo, ali je že, vsak šesti naključni bralec tega besedila zapadel v depresijo. Depresija je namreč ena od najpogostejših duševnih motenj. Da pa lahko rečemo, da je nekdo zbolel za depresijo, mora biti v tej temni zadušljivi godlji vsaj dva tedna. Kar pa pomeni, da nekaj dni depresivnega, potlačenega počutja, še ni depresija.
Ali se naj depresije boji le vsak šesti naključni bralec tega članka? Ne. Prepričan sem, da se moramo zavedati nevarnosti depresije kar vsi po vrsti. Tudi tisti, ki mislimo, da z njo nimamo nič opraviti. Skoraj vsi se v toku življenja občasno znajdemo v godlji. Dlje časa, kot smo potunkani, manj imamo lastne moči, da bi lahko brez pomoči izplavali na površje. Če uspevamo pravočasno izplavati, imamo srečo. Delno pa si to srečo seveda kujemo kar sami in to z našim načinom življenja.
Človeško je, da se naše razpoloženje spreminja od svetlih, navdihujočih občutij, na katerih lahko kar letimo, do temačnih, celo mučnih občutij nesmiselnosti in nebogljenosti. Ko uspevamo obdržati dinamično ravnovesje med njima, ko nas torej ne odnese nevarno previsoko ali potisne pregloboko, lahko z zadovoljstvom ugotavljamo, da smo zdravi. Vendar, kako kovati to zdravo ravnovesje? In kaj, če ravno pri depresiji elektrika in kemija znotraj možganov delujeta tako, da ta kompas izgubimo? Kako ga popraviti, ga pravilno nastaviti, ga resetirati?
Že dolgo se ve, da so vztrajnostni tek in tudi druga živahna dovolj naporna gibanja, zdravilo proti depresiji. Številni potencialni mehanizmi, ki se skrivajo v ozadju tega antidepresivnega učinkovanja teka se pokažejo tudi pri postenju in plavanju v mrzli vodi. Naj vam zaupam, da vse tri prijeme uporabljam tudi zaradi njihovih preventivnih učinkov na moje duševno zdravje. Predvsem pa zato, da se počutim bolj živega, da sem torej radoživejši. Ali ni sicer dolgočasno počivati, ko si spočit, sitno jesti, če si sit, zatohlo se greti ob peči, če ti je vroče?
Zaplavati v mrzli vodi je res precej velik šok za telo. Predvsem imajo z njim težavo naši možgani. Ko do kolen stojim v mrzli vodi, se moramo odločiti in se prepustiti, zaplavati. Ravno ta okoliščina pa me spodbudi, da treniram odločnost. To notranjo moč, voljo, da se lahko ločim od varnega območja in predam fizičnemu šoku, kar mrzla voda na moji koži prav gotovo je. Šok, ki ga pri tem doživljam, pa je nov izziv, da v naslednjih nekaj sekundah uspem umiriti misli. Takrat kar naenkrat sploh ni več tako grozno mrzlo, nasprotno, postane prav prijetno. Podobno je tudi, ko se odpravljam na tek. Lažje bi bilo ostati doma. Lenoba si želi varčevati energijo. Ko grem in stečem, pa začutim, da nisem le potrošnik ugodja, ampak njegov ustvarjalec. To, da je lakota najboljši kuhar, pa so naši predniki tudi že zdavnaj spoznali.
Veselje do življenja se skriva v veselju do hrane, do počitka, do toplote in še drugih blagostanj. Veselimo se pa tistega, za kar vemo, da ni samoumevno. Da tega ne pozabimo in da zmoremo občutiti, ter da smo se za to zmožni potruditi, pa sem prepričan, da moramo redno nastavljati naš notranji kompas in krepiti notranje moči.
Urban Praprotnik
Članek je bil objavljen v reviji Ona.
Vabljeni v svet prijaznega teka vsi, ki še ne tečete.
