Ali so dolgi teki za otroke res nevarni?

Kaj pravi športna medicina in kakšne so moje izkušnje

Nekaj dni nazaj sem prejel sporočilo novinarke Slovenskih novic, če lahko podam strokovno mnenje o teku otrok na daljše razdalje. Šlo je za aktualno temo, ko so organizatorji Maratona treh src v Radencih prepovedali tek 11-letnemu fantu na malem maratonu. Fant se je za ta tek zavzeto pripravljal in brez dvoma bi bil sposoben preteči 21 kilometrov. Nenazadnje je na Malem kraškem maratonu v Sežani letos opravil to razdaljo v času 1 ure in 37 minut.

Otroci so različni in pomemben je predvsem zdrav pristop.

Ali torej podpiram tek otrok na daljše razdalje ali ne?

Na prvi pogled se zdi vprašanje preprosto. A če želimo iz različnih vidikov za odgovorom tudi zares stati, hitro vidimo, da nanj ne znamo odgovoriti zgolj z ja ali ne.

Organizatorje tekaških prireditev pri tem tudi razumem. Delujejo v okviru lastnih pravil, priporočil, zavarovanj in pravne odgovornosti. Če bi se zgodil resen zaplet, bi bili prvi na udaru prav oni. A hkrati se včasih vprašam, ali je datum rojstva res vedno najboljše in edino merilo.

Ko govorimo o otrocih in športu, si namreč pogosto želimo jasnih odgovorov. Črno ali belo. Varno ali nevarno. Dovoljeno ali prepovedano. Toda človeško telo — tudi otroško — ni enako drug drugemu. In življenje ne deluje po pravilniku, kjer bi lahko z eno številko določili, kaj je prav za vsakega otroka.

Po mojih izkušnjah ni toliko problematična sama dolžina teka, ampak predvsem pristop. Tudi moj sin je pri devetih letih pretekel 21 kilometrov. Ne kot tekmovanje proti drugim, ampak predvsem kot postopno, umirjeno in nadzorovano izkušnjo gibanja, kjer sta se tek in hoja spontano dopolnjevala. Najpomembnejše pri tem ni bilo, da je pretekel določeno razdaljo, ampak da se je med tekom naučil poslušati telo, prilagajati tempo in razumeti, da je vedno dovoljeno tudi upočasniti ali začeti hoditi.

Pomembno je torej, kako otrok teče, s kakšno hitrostjo, kako postopno napreduje, ali zna prilagajati tempo vremenskim razmeram, ali zna prisluhniti telesu in pravočasno odnehati, če se pojavijo bolečine ali pretirana utrujenost.

Ali je zdravo za srce?

Če pogledamo najprej srčno-žilni vidik, ki ljudi pogosto najbolj straši, za večji strah pravzaprav nimamo posebej trdnih dokazov. Pri zdravih otrocih je nevarnost resnih srčno-žilnih zapletov med tekom zelo majhna, seveda pa ni povsem nična (1).

Pomembno je predvsem to, da otrok nima simptomov, kot so bolečina v prsih, omedlevica, nenavadna zadihanost ali razbijanje srca, da ne teče bolan oziroma kmalu po virozi, da je obremenitev postopna in da znamo ločiti med zdravim naporom ter pretiravanjem.

Pregretost ali dehidracija?

Pri dolgotrajnih tekih je pogosto veliko bolj resnično tveganje pregretost telesa. In marsikdo jo tudi narobe razume ter jo prehitro povezuje predvsem z dehidracijo. Takšno poenostavljanje je lahko zavajajoče. Pogosto omotico, slabost, glavobol ali utrujenost hitro pripišemo dehidraciji, čeprav je glavni problem lahko predvsem kopičenje toplote v telesu zaradi previsoke intenzivnosti, vročine ali neprilagojenega tempa.

Pri pregretju pogosto ni največji problem sama fiziologija otroka, ampak predvsem neizkušenost. Torej, otroci niso nujno bolj podvrženi pregrevanju, problem je predvsem v tem, da še ne vedo dobro, kako ob začetnih znakih pregrevanja ustrezno ukrepati (2).

Otrok pogosto še ne zna dobro prepoznati znakov pregrevanja ali pravočasno prilagoditi vedenja — na primer zavestno upočasniti, začeti hoditi, se polivati z vodo ali tudi odstopiti od teka. Zato je pri daljših tekih zelo pomembna prisotnost izkušene odrasle osebe, ki zna spremljati otrokovo počutje in pravočasno ukrepati. Seveda pa niso neizkušeni samo otroci — podobne napake pogosto delamo tudi odrasli rekreativci.

Seveda je pomembno, da ima otrok možnost rednega pitja. Toda sodobna športna medicina vse bolj opozarja, da telo pri večini zdravih ljudi žejo pogosto uporablja kot precej zanesljiv signal potrebe po tekočini (3).

Zanimivo je tudi, kako različno gledamo na dolgotrajnejše obremenitve v različnih športih. Pri kolesarstvu, pohodništvu ali smučarskem teku se nam zdi večurna aktivnost otrok pogosto precej bolj sprejemljiva kot pri teku. Verjetno tudi zato, ker intuitivno razumemo nekaj pomembnega: da samo trajanje gibanja še ni nujno problem. Ključno je predvsem, kako intenzivno, kako postopno in kako nadzorovano otrok vstopa v napor.

Kaj pa rastne plošče?

Zanimivo je tudi, da se nevarnost preobremenitev rastnih plošč pogosto omenja predvsem pri dolgih tekih, čeprav športna medicina podobne težave redno opaža tudi pri športih, kot so nogomet, košarka, gimnastika, skoki in drugi športi z veliko sunkovitimi obremenitvami, doskoki ter hitrimi spremembami smeri. Pri teh športih so lahko sile na sklepe in rastne plošče pogosto celo večje kot pri umirjenem vzdržljivostnem teku (4).

Pa vendar pri teh športih praviloma nimamo starostnih omejitev za samo udeležbo. In naj ne bo nesporazuma — ne mislim, da bi jih morali uvajati. Ravno nasprotno. To kaže predvsem na to, da je ključ v zdravem pristopu do gibanja, ne pa zgolj v številki kilometrov.

Kaj pa psihološka odpornost?

Ob tem pa se mi zdi, da pri vzdržljivostnih športih pogosto pozabljamo še na en pomemben vidik — psihološko odpornost.

Tek, hoja v hribe, kolesarjenje in druge vzdržljivostne dejavnosti nas ne učijo samo gibanja, ampak tudi odnosa do napora. Učijo nas, da lahko utrujenost opazujemo brez panike. Da lahko tempo prilagodimo. Da včasih upočasnimo, zadihamo in nadaljujemo. In da nelagodje še ne pomeni nujno nevarnosti.

To niso pomembne izkušnje samo za šport, ampak tudi za življenje.

Mesec pred svojim petnajstim rojstnim dnem sem se lotil teka iz Celja do Logarske doline. Razdalja je dolga 73 kilometrov. Štart je bil ob eni uri zjutraj, vendar sva ga z bratom Primožem, ki je bil takrat ravno polnoleten, zamudila, zato sva se tekačem pridružila v Levcu in pot skrajšala za približno štiri kilometre.

Tega teka se še danes zelo živo spominjam. Ne zaradi rezultata. Ne zaradi časa. Ampak zaradi občutka, da zmorem vztrajati tudi takrat, ko postane težko.

Ta izkušnja je postala del moje identitete.

Seveda to ne pomeni, da bi morali otroci množično teči ultra dolge razdalje. Pomeni pa, da imajo lahko premišljeno vodene vzdržljivostne izkušnje tudi pomembno psihološko vrednost. Pomagajo razvijati potrpežljivost, samozaupanje, občutek lastne sposobnosti in boljši odnos do stresa.

Morda je ravno to ena največjih vrednosti vzdržljivostnih športov — da nas naučijo, kako ostati mirni tudi takrat, ko postane težko.

Tek ni samo tekmovanje

Ob tem se mi zdi zanimivo še nekaj. Otroški teki so sicer kratki, vendar jih otroci pogosto tečejo skoraj povsem »na vso moč«. Prav zato so lahko zaradi zelo visoke intenzivnosti fizično in psihološko celo bolj obremenjujoči, kot če bi bila razdalja nekoliko daljša, tempo bolj umirjen, otrok pa bi se med tekom učil poslušati telo, prilagajati napor in v gibanju tudi uživati.

Prav zato bomo v Bohinju v soboto, 6. junija, organizirali otroške teke nekoliko drugače. Otroci bodo pretekli približno kilometer, vendar ne na način, kdo je najhitrejši, ampak predvsem z vprašanjem, kako lahko v teku bolj uživamo. Teke bova vodila skupaj z Jasmino.

Po otroških tekih pa bomo imeli še brezplačno enourno tekaško delavnico za odrasle — ja, tudi za starše — na kateri se bomo učili ključnih pristopov, kako v teku bolj uživati in kako napor doživljati bolj sproščeno. Več o otroških tekih in tekaški delavici: https://www.tek4src.si/pohod-in-otroski-tek/

Nekateri enajstletniki preživijo večino dneva za zasloni. Drugi redno hodijo v hribe, tečejo, kolesarijo in postopno razvijajo vzdržljivost. Razlike med njimi so lahko ogromne.

In prav zato se mi zdi, da bi bilo smiselno razmišljati tudi o bolj prilagodljivih možnostih. Da otrok lahko sodeluje tudi na daljših tekih, vendar da je z njim starš ali druga odgovorna in izkušena oseba, ki bo znala voditi otroka skozi tek tako, da bo izkušnja dobra in spodbudna za naprej.

Kajti cilj otroškega športa verjetno ni ustvariti desetletnega maratonca. Cilj je nekaj veliko pomembnejšega. Nekaj veliko bolj trajnega.

Da otrok teka ne začne doživljati kot mučenje ali prisilo, ampak kot nekaj, kar ga lahko spremlja vse življenje. Da vztrajnostni tek postane zelo naravna telesna in duševna nega.

In če smo iskreni — za dolgoročno, vseživljenjsko zdravje večine današnjih otrok je verjetno veliko bolj nevarno to, da gibanja sploh ne vzljubijo in da se predvsem ne naučijo sproščeno sprejemati daljšega telesnega napora.

Urban Praprotnik

Viri:

1. Graziano, F. idr. Causes of sudden cardiac arrest and death and the diagnostic yield of preparticipation screening in young athletes: a 20-year experience. British Journal of Sports Medicine, 2024.

2. Smallcombe, J.W. idr. Thermoregulation and dehydration in children and youth during exercise in the heat. British Journal of Sports Medicine, 2025.

3. Hew-Butler, T. idr. Statement of the Third International Exercise-Associated Hyponatremia Consensus Development Conference. Clinical Journal of Sport Medicine, 2015.

4. DiFiori, J.P. idr. Overuse Injuries and Burnout in Youth Sports: A Position Statement from the American Medical Society for Sports Medicine. British Journal of Sports Medicine, 2014.