Teči pri Urbanih tekačih je milina,
ko resno se zaveš, kaj prava je globina.
Morda prideš na trening malce odsoten,
današnji življenjski tempo je precej moten.
A ko stečeš nekaj korakov naprej,
veš, da ne bo isto kot poprej.
Občutek, da vse v tebi se bori,
mrzel zrak te le zbistri in umiri.
Urbana vprašamo, kako nam bo,
pa reče, da nam bo lepo.
V večeru te popelje na fužinski grad,
ne moreš si pomagat imeti ga še bolj rad.
Jasmina pripravlja vrhunske čaje,
postane učiteljica in kaže nam vaje.
Vedno pripravljena podeliti je izkušnje,
tako človek še bolj pridobi si znanje.
Potem pojavi se on, eden in edini,
Andrej, ki ne deluje v ednini.
V množici še vsak kisli obraz pripravi,
da se iz minusa na plus prestavi.
Če smo popolnoma iskreni,
težko je s kavča vstati v Ljubljani megleni.
Motivacija je v ekipi, ki vztraja,
na treningu se nova misel poraja.
Urbani tekači so biser, ki sije,
v školjki skrit, dokler se ga ne odkrije.
Mogoče v kakšni akciji cenejši so,
a Urbani tekači skupaj močnejši so.
Urbani tekači so kot listje v jeseni.
s svojo barvo kažejo, kje so ta pravi geni.
Gledaš v krošnje, to raznovrstno barvitost,
ki potrjuje, da čar v vsem je ta raznolikost.
Večer pa vsekakor Matko zapolni,
ko dalmatinska gostoljubnost ga napolni.
Kot v pravljici naloži robo na svoj voz,
ostane v srcu dogodek za skoz.
