Hernija diska in rešitev

Od čebeljega pika do ponovnega teka: moja izkušnja s hernijo diska in rehabilitacijo v Medicofitu

Sprehajam se bosa po travi. Poletje je in vse je lahkotno. Pred nama z Urbanom so počitnice na Rogli, dnevi teka v svežem gorskem zraku, ki sva se jih veselila že tedne. Potem pa v trenutku – ostra bolečina v podplatu.

Piči me čebela. Na eni nogi lovim ravnotežje. Predklonim se in se rahlo zasukam, da bi izpulila želo. Nič posebnega. Tak gib naredimo velikokrat in navadno se ne zgodi nič. A prav v tem navidez nepomembnem trenutku se zgodi nekaj, kar mi bo za več tednov povsem spremenilo življenje.

V križu me nenadoma zaboli – veliko močneje kot zaradi samega čebeljega pika. Tako močno, da takoj začutim: nekaj res ni v redu. Takrat še ne slutim, da se začenja obdobje, ki me bo prisililo v popolno ustavitev.

V prvih urah po poškodbi se začne dogajati nekaj zelo nenavadnega. Femoralni živec v stegnu začne dobesedno divjati. Sprednja stegenska mišica se krči sama od sebe, brez moje volje. Na pogled je prav smešno – kot da bi imela pod kožo majhno živalco, ki bezlja gor in dol po mišici. Mišica valovi, trza in se premika, kot da ima svoje življenje.

Ko noga ni več ubogala

Po približno tridesetih urah se to nenadoma umiri. A skupaj s tem se umiri tudi noga. Pravzaprav skoraj preneha ubogati. Živec ne prenaša več živčnih impulzov in mišica ne dobi več signala za krčenje.

Sledijo dnevi zmede in negotovosti. Nihče ne zna jasno povedati, kaj se dogaja. Noga ne sodeluje več tako kot prej. Pri hoji v hrib jo moram včasih z roko prijeti in jo postaviti naprej. Noči so zelo boleče, dolge in skoraj brez spanca, dnevi pa polni iskanja odgovorov na vprašanje, kaj naj naredim, da neha boleti. Obiski urgence, zdravnikov, alternativnih terapevtov, ambulante za bolečino in različne tablete.

Prvih petnajst dni mine brez pravega napredka. 

V takih trenutkih se začnejo pojavljati vprašanja, ki jih prej nikoli ne pomislimo: Ali bom sploh še normalno hodila? Bom lahko še kdaj tekla?

Prelomnica pride, ko izvem za Medicofit.

Po pregledu magnetne resonance strokovnjaki postavijo jasno diagnozo: hernija diska s poškodbo femoralnega živca. Prvič po dolgem času imam občutek, da nekdo res razume, kaj se dogaja v mojem telesu. In še pomembneje – da obstaja pot naprej.

Rehabilitacija se začne takoj. Obravnave vključujejo različne fizioterapevtske metode – tecar terapijo, lasersko terapijo, udarne valove in elektrostimulacijo.

Pomemben del okrevanja je tudi vadba. Sprva zelo prilagojena in skrbno nadzorovana, kmalu pa že tudi z utežmi. Po približno desetih fizioterapevtskih obravnavah sem dovolj stabilna, da nadaljujem še s kineziologi. Ti postopoma povečujejo obremenitve in zelo pozorno spremljajo vsak moj gib.

Telo je namreč močno oslabljeno. Zaradi 35 dni večinoma ležanja in poškodbe femoralnega živca, ki oživčuje sprednjo stegensko mišico, na prizadeti nogi izgubim približno 60 % mišične moči.

Kljub temu telo ob strokovno vodeni rehabilitaciji napreduje presenetljivo hitro. Dober mesec po začetku težav, po skoraj mesecu ležanja, sem se ob šepavi hoji vseeno prvič preizkusila v teku. Minuta hoje in deset sekund teka je bil recept, s katerim sem prišla okoli Blejskega jezera. Z menoj so za spodbudo tekli Urban in vsi najini otroci. Naslednje jutro je bilo še bolje – korak je bil bolj tekoč in bolečine je bilo manj. Takrat sem prvič zares začela verjeti, da obstaja pot nazaj.

Zanimivo je tudi, da nove raziskave kažejo, da zmeren tek medvretenčnim ploščicam pogosto koristi. Avstralska študija je pokazala, da imajo rekreativni tekači debelejše in bolje hidrirane medvretenčne ploščice kot ljudje, ki ne tečejo. Med tekom se diski ritmično stiskajo in sproščajo, kar omogoča boljšo izmenjavo tekočin in hranil. To pomeni, da pravilno odmerjeno gibanje lahko pomaga ohranjati njihovo zdravje. Prav tek, ki se ga veliko ljudi najbolj boji, je bilo na koncu tudi del hitrejše poti v ozdravitev.

Konec septembra – samo dva meseca po poškodbi – že pretečem 28 kilometrov od Ljubljane do Kranja z izmenjavo teka in hoje.

Tri mesece po poškodbi stojim na startu polmaratona v Benetkah. In še vedno se sprašujem: ali bo telo zdržalo? In ga odtečem le tri minute počasneje kot pred poškodbo. Takrat prvič zares začutim, da sem nazaj.

Danes se počutim popolnoma pozdravljeno. Kljub temu z obiski Medicofita nadaljujem. Ne zato, ker bi morala – ampak zato, ker želim. Ker si želim biti bolje pripravljena, bolj odporna.

Čeprav sem sama vaditeljica športne rekreacije, zelo rada hodim na vodeno vadbo. Včasih je prav dragoceno, da tudi tisti, ki sicer vodimo druge, prepustimo vodenje nekomu drugemu. Z redno vadbo, krepitvijo mišic in strokovnim nadzorom delam vse, da se poškodba ne bi ponovila.

Zame to ni več le rehabilitacija. Je nekaj več. Je opomin, kako hitro lahko izgubimo zaupanje v svoje telo – in kako dragoceno je, ko ga lahko z znanjem, potrpežljivostjo in pravimi ljudmi ob sebi znova zgradimo.

Danes spet tečem. In ko tečem, vem nekaj, česar prej nisem tako dobro vedela: dobro delujoče telo ni samoumevno. Vsak korak je darilo.

Jasmina Kozina Praprotnik