Cilj, ki ima vonj po uspehu

Kadar si postavimo cilj, ki ima vonj po uspehu, je veliko večja verjetnost, da ga bomo dosegli, kot če si ga sploh ne zastavimo.

Zreti v prihodnost je navdihujoče. Prihodnost nam omogoča, da v njej vidimo sebe nekoliko drugačne, kot smo danes. Bolj vzdržljive, močnejše, pogumnejše. Morda celo takšne, kakršni si danes še ne upamo verjeti, da lahko postanemo. Toda želena prihodnost sama od sebe ne pride naproti. Pot do nje je tlakovana z redno vadbo.

Tudi raziskave kažejo, da niso vsi cilji enako učinkoviti. Psihologa Edwin Locke in Gary Latham sta v desetletjih raziskovanja ugotovila, da jasni in dovolj zahtevni cilji praviloma vodijo do boljših dosežkov kot lahki, nejasni cilji ali zgolj navodilo, naj damo vse od sebe.

Cilj usmeri našo pozornost, poveča trud in vztrajnost ter nas spodbuja, da iščemo načine, kako ga doseči. Toda pomemben je pogoj: cilj moramo sprejeti za svojega, biti mu zavezani in imeti občutek, da pot do njega ni zunaj naših zmožnosti. Morda bi temu lahko po tekaško rekli, da mora biti cilj dovolj daleč, da nas vleče naprej, vendar dovolj blizu, da že ima vonj po uspehu.

Psihologinja Angela Duckworth je raziskovanju dolgoročnega uspeha dodala še eno pomembno sestavino: predanost. V svoji knjigi Predanost: moč strasti in vztrajnosti piše, da za velike dosežke ni dovolj, da si postavimo cilj in se zanj navdušimo. Pomembno je, da pri njem dovolj vztrajamo. Predanost opiše kot kombinacijo trajne usmerjenosti k dolgoročnemu cilju in vztrajnosti pri prizadevanju zanj. Tudi kadar napredujemo počasi, doživimo slab trening ali se nam nekaj časa zdi, da stojimo na mestu.

Dober cilj nam torej pokaže smer. Predanost pa poskrbi, da dovolj dolgo hodimo – ali tečemo – proti njemu.

Zato imamo pri Urbanih tekačih skupni jesenski cilj: Ljubljanski maraton. To ne pomeni, da bomo vsi tekli maraton. Nekdo bo prvič pretekel 10 kilometrov, drugi jih bo premagal z izmenjevanjem teka in hoje. Nekdo se bo podal na prvi polmaraton, drugi bo želel izboljšati osebni rekord, tretji pa bo stal na startu maratona z enim samim ciljem: priti do cilja. Isti dogodek, različne poti.

Potem so tu še tisti, ki danes ne vedo, ali je Ljubljanski maraton sploh dogodek zanje. Morda trenutno ne morejo neprekinjeno teči niti minute, že dolgo niso tekli ali pa so prepričani, da preprosto niso tekači. Njihov prvi cilj ni 10 kilometrov, ampak priti na trening. Potem priti še enkrat. In še enkrat. Malo hoditi, malo teči in nekega dne presenečeno ugotoviti, da zmorejo več, kot so mislili. Za nekoga je velik cilj maraton pod tremi urami, za drugega prvič v življenju stati na startu teka na 10 kilometrov. Razdalja med kavčem in prvim treningom je včasih večja od razdalje med startom in ciljem maratona.

Trenerska ekipa Urbanih tekačev, ti lahko pomaga dosegati cilje.

Prav zato se na naših treningih razporedimo v različno zahtevne skupine.

Lahkotneži se pripravljajo na 10 kilometrov z izmenjevanjem teka in hoje: minuto teka in minuto hoje ali dve minuti teka in minuto hoje.

Lahkotni srednježi tečejo dve minuti in nato pol minute hodijo ter lahko izberejo 10 ali celo 21 kilometrov. Hoja pri tem ni poraz ali znak slabše pripravljenosti, ampak del načrta, ki nam pomaga svoje moči pametneje razporediti do cilja.

Težavni srednježi večinoma lahko tečejo brez vmesne hoje. Njihov cilj je zmerno hiter tek na 10 kilometrov ali uspešno opravljen polmaraton, nekateri pa se lotijo tudi maratona in si pri tem pomagajo s krajšimi odseki hoje na okrepčevalnicah in po potrebi tudi vmes. Maraton namreč ni izpit iz tega, koliko časa lahko neprekinjeno tečemo, ampak preizkus, kako pametno znamo razporediti svoje moči.

Težavneži želijo teči hitreje. Lovijo osebne rekorde na 10 kilometrov in polmaratonu ali pa se pripravljajo na maraton z določenim časovnim ciljem. Njihovi treningi so zahtevnejši, intervali hitrejši in dolgi teki daljši. Toda tudi pri njih velja isto pravilo kot pri vseh drugih: cilj mora imeti vonj po uspehu.

Če je cilj prelahek, nas ne vleče naprej. Če je tako zahteven, da sami ne verjamemo vanj, nas lahko začne dušiti. Dober cilj je nekje vmes. Dovolj daleč, da moramo proti njemu rasti, in dovolj blizu, da ga lahko zavohamo.

Ko imamo tak cilj, se spremeni tudi naš odnos do vadbe. Deževen torek ni več samo deževen torek, ampak korak proti cilju. Dolgi tek v nedeljo ni več samo utrujajoč tek, ampak del želene poti. Tudi slab trening ni izgubljen trening, temveč informacija, iz katere se lahko nekaj naučimo. Cilj prihodnosti daje smisel našim današnjim korakom.

Zato se mi zdi Ljubljanski maraton tako lep skupni cilj. Pred startom se bomo ogrevali skupaj, potem pa se bomo razkropili po različnih razdaljah, hitrostih in skupinah. Vsak bo tekel svojo tekmo, toda mesece pred tem bomo skupaj trenirali, se spodbujali in drug drugega vlekli naprej.

In morda je prav to ena najlepših lastnosti dobrega cilja. Ne pove nam samo, kam želimo priti. Pomaga nam, da že na poti postajamo vse bolj takšni, kakršni želimo biti.