Zima ni letni čas, ko bi se greli le ob pečici. Hoja in tek sta čudovita tudi pozimi. Oziroma še toliko bolj čudovita ravno pozimi. Zdaj, ko je mrzlo, manj ali skoraj nič ne delamo na vrtu, ne gremo na kolesarski izlet… zato nam predlagam, da v primeru, ko nimamo nič bolj pametnega za početi - kar dobesedno verjamem, da res nimamo - takrat pojdimo na sprehod ali tek. Med tem bomo namreč postavili mnogo stvari v naši glavi in telesu na bolj pravo mesto.
Ko nas pozimi zebe, seveda pomislimo, da nas preprosto zebe zato, ker je zunaj hladno in nismo dovolj toplo oblečeni. Ampak, da nas zebe, obstaja še drug, globlji razlog, ki se skriva v naši notranji pečici. V nastavitvah našega termostata presnove telesa, ki pa ga lahko na višje temperature nastavimo prav z gibanjem.
Naše mišice so sposobne kemično energijo goriva, ki smo ga s hrano pojedli, pretvoriti v gibanje in toploto. In to celo v veliko prid toplote, saj se kar okoli 70 odstotkov energije pretvori v toploto in le manjši del v gibanje.
Ko nas zebe, zakurimo našo pečico. Spodbudimo naše mišice, da nas razgibajo in ogrejejo.
Zimsko spanje je morda dobro za medvede, za ljudi pa ni. Zato se nikar čez zimo ne polenimo in zabubimo. Izkoriščajmo priložnosti, ki se nam ponujajo tu in tam skozi cel dan.
Hoja po stopnicah je na primer lahko mučna. Lahko pa stopanje navzgor pospremimo s hvaležnostjo in veseljem. Način, kako pristopamo h gibanju, ni pomemben le zaradi našega dojemanja napora, ampak je naše gibanje takrat drugačno. Veselje nam poveča odločnost v gibanju, mišice so pri tem aktivnejše in s tem toliko bolje opravijo svoje delo. Pri tem so gibi bolj tekoči in sklepi stabilnejši.
Zdaj, ko je zunaj mraz je čas, da se še toliko bolj pogrejemo od znotraj. Pojdimo ven in zažarimo z rdečimi lici in nasmehom na obrazu.
Urban Praprotnik