Kultura telesne vadbe

FINCI SE GIBLJEJO NAJVEČ, ROMUNI NAJMANJ – KJE JE SLOVENIJA?

Preteklo nedeljo sem bil v Zagrebu, kjer je v mestnem središču potekal maraton. Ob eni od zapor sem opazil voznika, ki se je jezil na policista: »Kaj si pa spet gredo, da so zaprli cesto?« Nekaj podobnega lahko pričakujemo tudi prihodnjo nedeljo v Ljubljani. Upam, da v manjši meri. Tek, pohodništvo in kolesarjenje so vendarle pomemben del slovenske kulture.

Toda kultura gibanja ne nastane sama od sebe.

V šoli imamo ure športne vzgoje. Ko šolanje končamo, pa pogosto ni več nikogar, ki bi nas osebno in redno spodbujal h gibanju. Če tega ne počnejo partner, prijatelji, športna skupina ali delovno okolje, gibanje hitro izgubi boj s stolom, avtomobilom in zaslonom.

Razlike med evropskimi državami so ogromne.

Na Finskem vsaj enkrat tedensko vadi 71 odstotkov prebivalcev, največ v Evropski uniji. V Romuniji je takšnih le 20 odstotkov, najmanj v EU.

V Sloveniji se vsaj enkrat tedensko giba 52 odstotkov ljudi, kar je več od evropskega povprečja, ki znaša 38 odstotkov. Toda to še vedno pomeni, da se skoraj vsak drugi prebivalec Slovenije s športom ukvarja redkeje kot enkrat tedensko. (1)

Skoraj vsi vemo, da je gibanje zdravo. Toda znanje samo ni dovolj.

Na naše vedenje močno vplivajo tudi ljudje okoli nas. Če se gibljejo sodelavci, prijatelji in družinski člani, gibanje lažje postane nekaj običajnega, zaželenega in skupnega.

Pomembno je torej, ali živimo v okolju, ki nas spodbuja h gibanju – ne le s kolesarskimi potmi, pločniki, parki in športnimi igrišči, temveč tudi z zgledom, povabilom in podporo drugih. Ali imamo med delom možnost za kratek sprehod ali razgibavanje? Ali se nam kdo pridruži? Ali vodja takšen odmor podpira in to pokaže tudi z lastnim zgledom?

Po oceni OECD in Svetovne zdravstvene organizacije bi zdravstveni sistemi držav Evropske unije prihranili skoraj osem milijard evrov na leto, če bi vsi dosegali najmanj 150 minut zmernega gibanja tedensko. (2)

Za primerjavo: osem milijard evrov bi zadostovalo za približno 16.000 kilometrov kakovostnih kolesarskih poti – toliko, da bi se iz Ljubljane do Nordkappa in nazaj lahko odpeljali več kot dvakrat. In to vsako leto. Prihranke pa bi lahko seveda vlagali tudi v druge smiselne programe, ki ljudem pomagajo, da gibanje postane del njihovega vsakdana. (3)

Vlaganje v okolje, ki spodbuja gibanje, zato ni samo strošek. Dolgoročno je lahko tudi prihranek. Začnemo lahko že z majhnimi stvarmi.

Ob dvigalih bi lahko napisali:

Stopnice delujejo bolje kot dvigalo. Dvigalo uporabi le takrat, ko bi ti stopnice škodovale.

Vsakič, ko zaradi maratona za nekaj ur zapremo ceste, mesta pravzaprav ne zapremo. Odpremo ga ljudem – tekačem, navijačem, družinam in otrokom, ki vidijo, da je gibanje nekaj vrednega, zaželenega in skupnega.

Viri:

1. Evropska komisija (2022): Special Eurobarometer 525: Sport and Physical Activity.

2. OECD in WHO (2023): Step Up!

3. European Cyclists’ Federation (2021): How Much Does a Cycle Track Cost?

Urban Praprotnik