Tako zelo dobro je biti dobre volje. Veliko, veliko bolje od slabše. Saj se strinjate, kajne? Ampak kako? Kakšen je recept, da zmaguje boljša nad slabšo voljo?
Strah, skrbi, težave so gorivo za slabo voljo. Upanje, zaupanje, ugodje pa za boljšo. To drži, če smo površni. No, ampak ne bodimo površni. Poglobimo se raje vase, vzemimo se v roke. Če se namreč le prepuščamo lastni površinskosti, nas trenutne okoliščine neprestano premetavajo. Podobno kot je morje v vetru razburkano na površju, a se že par metrov v globini umiri. Recept za boljšo voljo je torej ravno v tem, da nismo površni do sebe, ampak da iščemo poti k svojemu bistvu.
Kaj je sploh volja? Kako jo izboljšati?
Naša voljnost, razpoloženost, pripravljenost, je odvisna od naših zmožnosti, da torej zmoremo. A zgolj to ni dovolj. Kaj nam pomaga, če smo marsičesa zmožni, a se tega ne lotimo? Lotimo se!
Postavimo si cilje
Za našo motivacijo potrebujemo cilje. Brez njih, ali če so ti zelo megleni, je naša volja brezciljna, naša motivacija meglena, neoprijemljiva. Novo leto je pravi čas, da si postavimo cilje, ki jih želimo doseči v prihodnje. Kljub temu, da se lahko med seboj zelo razlikujemo, sem prepričan, da se lahko poenotimo v enem zelo pomembnem cilju. To je, da želimo ostati ali postati zdravi. Če nam manjka rednega gibanja, ki je ena od nenadomestljivih sestavin zdravega življenja, si postavimo ta preprost vsakodnevni cilj.
Naredimo si načrt
Nedvomno je cilj zelo pomemben. Dobro pa je, da ugotovimo tudi naš začetek, kje torej smo, kaj smo trenutno gibalno zmožni? Precenjevanje lastnih zmožnosti je ovira, na kateri se mnogo ljudi spotakne. V športu se pogosto govori o pomenu samozavesti. Ta je dobrodošla, ampak pri tem ne pozabimo, da jo včasih lahko imamo tudi preveč. Za trajnostni način našega gibanja je namreč veliko bolj pomembno samospoštovanje. Gibajmo se torej spoštljivo do svojega telesa, ne kregajmo se z njim, bodimo prijazni do njega. Na osnovi tega si zastavljajmo tedenske gibalne naloge.
Sledimo rdeči niti
Večina novoletnih zaobljub se žal opusti do pričetka februarja. Ne razočarajmo se. Vsak teden, v katerem obkljukamo opravljene vadbe, je dodatna popotnica za nadaljevanje naše zastavljene poti. Z rednostjo gibanja pletemo vez s samim seboj in vedno bolj čutimo potrebo po gibanju. Gibanje nas zbistri, razsvetljuje, izostri pogled, prebudi čute. Če nam gibanja manjka, se počutimo delno otopeli. Morda je prav največja nagrada rednega gibanja v tem, da se nami bolj ljubi, da smo z njegovo pomočjo radoživejši. Ali ne gre pri praznovanju novega leta prav za to, da se veselimo, radostimo življenja?
In kako lepo je znal pesnik Janez Menart povzeti vso to srečo.
In sreča je,
da je pred mano pot,
in to da vem,
da slast je v tem...da grem...
Urban Praprotnik