Tekli smo okoli Ljubljane

Ker sem se tega teka v preteklosti že udeležil, sem vedel, da želim biti spet zraven. Na predvečer teka sem dobil še spodbudno misel Urbana. Ta mi je dala še dodatne energije, da sploh ni bilo vprašanje, ali pridem pred Fužinski grad. Priznam, da zanj do pred nekaj let nisem niti vedel. Včasih sem si gradove predstavljal zgolj na hribčkih, utrjene, da je cilj zidov dosegel svoj namen.

Nekoliko hladno jutro za tek, vsaj po mojem mnenju, a se je izkazalo, da bo vseeno kar »fajn«. Prišel sem zgodaj, tako da sem si privoščil še jutranjo kavico v Lakotnik baru. Potem pa na zborno mesto. Tekači so prihajali in prihajali. Po moji oceni se nas je zbralo res veliko, okoli 100.

Trasa je atraktivna, ker poteka veliko po makadamskih poteh in se vzpne preko Golovca. Po začetnih formalnostih in začetnih prigrizkih, ponujeni kavici, se nas je dolga kolona počasi, kot parna lokomotiva, ki rabi nekaj časa za zagon, odpravila na pot. Prehiter začetek nikoli ni bil dober. Ker sta Jasmina in Urban že zelo izkušena in vešča priprav na tek, smo se lepo začeli ogrevati, malo hodili in tekli.

Ogrevanje smo si privoščili med drevoredom, nekoliko pred prvimi serpentinami na Golovec. Seveda smo se razdelili v skupine, tako da se je prav vsak, ki vsaj malo teče, našel v eni skupini. To je res odlična ideja. Poleg tega so bile organizirane postojanke s prigrizki, čajem, vodo in cedevito. Dan sicer ni bil sončen, da bi med tekom opazovali v daljavi zasnežene Alpe, a se nismo dali.

Sam sem se odločil, da se pridružim težavnežem, ker je načrtovana hitrost bila v mojih zmožnostih. Res pa je, da sem imel letos bolj malo dolgih tekov. Začetne serpentine smo hodili, ker »na hladno ne gre«, pa tudi tek v klanec je posebna disciplina, ki jo moraš prav posebej trenirati, da prehitro ne pregoriš. Kot bonsaj na Vršič so se vlekle serpentine, a je tek po gozdu zame res čudovit. Na eni izmed ravninic smo se ustavili, nekoliko se razgibali in ob prihodu naslednje skupine pod vodstvom Urbana, ki nam je dihala za ovratnik, šli naprej. Kaj hitro smo bili iz gozda in po poti pritekli do prve postojanke na Uršičevem štradonu, blizu mojega bivališča. Priznam, da so postojanke vedno organizirane vrhunsko. Počitki, da malo predahneš, so načrtovani res natančno.

Poslovili smo se in nadaljevali ob Ljubljanici, se obrnili in tekli ob Malem grabnu do glavnega semaforja na Viču. Ta del je ves makadamski, kar je za podplate blagodejnejše kot asfalt. Sončnih žarkov ni in ni hotelo biti. Vrhovci, Brdo in že smo se bližali Koseškemu bajerju z naslednjo postojanko. Tekli smo dokaj enakomerno, pet in pol minute na kilometer, kar je bila za ene morda prepočasi, za večino pa ravno sprejemljivo. Postojanka je bila prav blagodejna, kot tudi naslednja, sploh pa ciljna, kjer nas je čakala jota, domač kruhek in domače, unikatne sladkarije, narejene z dušo. Do Kosez je večji del makadama, nadaljevanje pa je bolj asfaltno.

Menjavanje ritma, sledenje tablicam bi bila zame kar izziv, zato sem zelo hvaležen, ker je vodja brez kančka dvoma sledil »originalni« trasi. Iz objema mestnih ulic se izvijemo pri Žalah. Resnično sem vesel, da nas na postojankah čakajo vedno nasmejani in z energijo prežeti obrazi. To v današnjem svetu res manjka. V nadaljevanju smo se razdelili v dve skupinici. Sam sem tehtal, ali hitrejša ali »nekoliko« počasnejša? Dilema. Kje sem? Bo šlo ali se bom precenil? Hitrejša, se odločim. Pa smo šli. K sreči ni šlo prehitro. Kasneje pač. Ne spomnim se imena kolega, s katerim sva tekla zadnje tri kilometre počasneje, ker nama je tako bolj ustrezalo. Hitri so pač šli. Zakaj pa ne. Druga polovica trase je potekala v nekoliko nižjih temperaturah. Oblačnost je bila debelejša, vsaj jaz sem jo tako občutil in videl. Končno je tu december. V vsem tem sem zagledal Fužinski grad pred sabo.

Tekaško doživetje smo zaokrožili s čudovitim druženjem. Današnji tek je v meni spet zbudil tiste občutke daljših tekov, ki jih morda malo zanemarjam. Vse se zgodi z nekim namenom in tudi sam vidim, da je telo morda potrebovalo obdobje umirjenih tekov, brez ur in tekmovalnosti. Sproščeni teki brez obveznosti. Takšne prakticiram s teki v naravi, znanimi kot trail teki. Tu doživim naravo, začutim sebe in povezanost z materijo, zemljo. Ona mi ves čas daje energijo, ki se pretaka skozi vsako celico. Vsak pa tek doživlja drugače, tako kot mu je prav, zato nihče nima narobe, le drugačno doživetje.

Zahvaljujem se Jasmini, Urbanu, vsej podporni ekipi, vsem tekačem, ki smo skupaj naredili dogodek, kajti vsak je del celote. Zagotovo se še vidimo. Morda že na teku Od meje do meje.

Matjaž Damijan Bohinc