Notranji glas

Jaka je izjemno nadarjen tekač. To sem opazil še preden si je sam upal priznati. Teči je začel pred dobrima dvema letoma, skoraj popolnoma iz nič, po programu od hoje do teka, zdaj pa že sproščeno trka na vrata malega maratona pod uro in trideset. Pred nekaj dnevi sva tekla skupaj. Koraki so se igrali po gozdni poti Golovca, midva pa sva odprla temo, ki spremlja vsakega tekača, pa naj se tega zaveda ali ne: notranji glas. Tisti, ki ga najjasneje slišimo prav takrat, ko okoli nas vse utihne.

Povedal sem mu svojo misel:

»Notranji glas je tisti tihi možiček, ki ga najbolj slišimo, ko vse utihne. Blagor tistim, ki premorejo spodbudnega – in gorje tistim, ki jih vodi kritičen, razdiralen, večno nezadovoljen glas.«

A ta “možiček” nam ni za vedno usojen. Je del nas, ki ga lahko – in prav v tem je lepota – preoblikujemo. Znanost namreč ponuja dovolj dokazov, da je notranji glas podoben mišici: odziva se, spreminja, uči.

Raziskave iz psihologije in nevroznanosti kažejo, da način, kako govorimo sami s sabo, neposredno vpliva na to, kako doživljamo napor, kako obvladujemo stres in kako se spopadamo z negotovostjo. Pozitiven samogovor v možganih prižge povsem drugačna omrežja kot samokritik. Športniki, ki se učijo zavestnega, spodbudnega samogovora, po nekaj tednih poročajo o večji samozavesti, boljši osredotočenosti in večjem užitku pri vadbi.

Notranji glas zato ni trda gmota misli, temveč mehka glina, ki se s potrpežljivim oblikovanjem počasi spreminja.

Če pa obstaja prostor, kjer se ta glina najraje gnete, je to tek. Tekaška vadba je idealen poligon za opazovanje svojega notranjega glasu. Ko korak ponoviš tisočkrat, začneš slišati ritme, ki jih med hrupom dneva preslišiš. Na petem kilometru se oglasi dvom, na desetem utrujenost, nekje vmes pa vznikne tudi tisti glas, ki te preseneti: »Zmoreš to. Samo še malo.«

Tek ustvari razmere, v katerih ima notranji glas dovolj tišine, da se razgali – in dovolj prostora in časa, da ga začnemo spreminjati.

Zanimivo je tudi, kako močno je povezan z našo držo. Raziskave kažejo, da pokončna, odprta drža olajša sprejemanje spodbudnih misli. Kot bi telo reklo umu: »Saj vidiš, stojiva pokonci, skupaj zmoreva.« Ko ob tem izrečemo nekaj prijaznega – ne nujno pretirano motivacijskega, le iskreno »dobro gre« – misel lažje pristane, ker se ujame s telesnim občutkom.

Tek tako poveže oboje: telo se ogreje, misli se razrahljajo in skupaj ustvarita prostor za drugačen notranji dialog.

Najlepši del najinega pogovora pa je prišel na koncu. Jaka mi je zaupal nasvet, ki ga je nekje prebral, a ga je pretresel globlje, kot je pričakoval. Ko te notranji glas začne kritizirati, si zastavi vprašanje:

»Bi si želel imeti prijatelja, ki bi mi govoril takšne stvari?« 

Ko je to prvič storil, se je zdrznil. Če bi mu prijatelj govoril s takim tonom dvoma, grožnje ali pretirane strogosti, bi ju hitro razdružila tišina. Zakaj bi si torej dovolil tak glas v glavi?

Od tistega dne je bolj pozoren. Ko zasliši prestrašene ali razdiralne misli, naredi majhen notranji korak nazaj. Ne beži pred glasom, a ga pogleda z oddaljenostjo. Če ugotovi, da mu govori neumnosti, ki bi ga vodile v neutemeljen strah ali nesmiselne dvome, jim preprosto ne sledi. Vdih, izdih, nov korak. In glas se počasi mehča. Uči se nove melodije.

Notranji glas je tihi spremljevalec vseh naših poti. Ni okostenel, ni neizbežen, ni dokončna sodba. Je naš sopotnik, ki ga lahko preoblikujemo – z nežno vztrajnostjo, z gibanjem, z zdravim dvomom, s toplino do sebe.

Tek nas tu uči več, kot si mislimo: kako ostati zvest sebi, ko srce bije hitreje; kako ohraniti pogum, ko se cesta vleče; in kako slišati spodbuden glas prav takrat, ko ga najbolj potrebujemo.

Blagor tistim, ki v sebi nosijo takšnega življenjskega sopotnika.

In dodatni pogum tistim, ki šele spoznavajo, da jim notranji glas meče polena pod noge.

Notranji glas je del naše usode – a to je usoda, ki si jo pišemo sami.

Urban Praprotnik