Kako na dan maratona opraviti z daljšo razdaljo, kot smo ji kos?

Kaj lahko narediš, če ti v zadnjih nekaj mesecih ni uspelo opraviti dovolj dolgih tekov, s katerimi bi se postopoma pripravil na razdaljo, na katero si prijavljen na Ljubljanskem maratonu?

Ni nujno, da ostaneš doma. Najprej pa pošteno presodi, ali je izbrana razdalja glede na tvojo pripravljenost sploh smiselna. Morda je prava odločitev nastop na krajši razdalji. Če je izziv dosegljiv, vendar ne z neprekinjenim tekom, se rešitev naravno ponuja sama od sebe: del razdalje preprosto prehodiš.

Pravoverni tekači bodo sicer rekli, da je hoja greh. Jaz pa pravim, da je greh, če ne hodimo takrat, ko nam hoja pomaga, da bolje tečemo. Primerno odmerjena hoja nam namreč omogoča kratek predah, s katerim lahko dlje ohranjamo lahkoten tek.

Marsikdo ima drugačno izkušnjo. Pravi, da na daljšem teku, ko enkrat začne hoditi, ne more več nadaljevati s tekom. Kot da ga hoja na neki način onesposobi.

Verjamem, da je lahko tako. Vendar pogosto ni težava v hoji, temveč v odlašanju z njo. Hojo je bolje po malem vključevati že veliko prej, preden ne moremo več teči. Če smo se že močno izčrpali, nam kratek odsek hoje ne more preprosto povrniti moči.

Zato hojo vključimo že od začetka, ko bi še zlahka tekli naprej. Na primer: dve minuti lahkotnega teka, nato pol minute hoje. Če je tudi to preveč, izmenjujemo minuto teka in minuto hoje. Razmerje prilagodimo svoji pripravljenosti, ne tempu tekačev okoli nas. Najbolje je, da tak način preizkusimo že na treningu.

Prve kilometre naj nas spremlja občutek, da bi lahko šli hitreje. Prav ta zadržanost nam lahko pozneje pride zelo prav. V množici nas hitro zanese, vendar navdušenje ob štartu ni dokaz, da smo bolje pripravljeni, kot smo bili še včeraj.

Tudi med hojo mirno napredujemo. Sprostimo ramena, umirimo dihanje in po potrebi naredimo nekaj požirkov. Ko spet stečemo, nadaljujemo lahkotno. Zamujenih sekund nam ni treba loviti. Hoja je del našega načrta.

Vendar ima tudi ta pristop svoje meje. Po mojih trenerskih izkušnjah lahko s smiselno izmenjavo teka in hoje precej podaljšamo razdaljo, ki jo zmoremo. Nekateri tekači, ki lahkotno in brez težav pretečejo 7 do 10 kilometrov, lahko s takšnim pristopom opravijo tudi polmaraton. Vendar tega ne moremo sklepati samo iz dolžine njihovega najdaljšega teka. Pomembni so tudi rednost vadbe, skupna količina gibanja in izkušnje z daljšimi obremenitvami. Hoja nam pomaga razporediti napor, ne more pa nadomestiti manjkajoče priprave.

Če za izbrano razdaljo še nismo dovolj pripravljeni, je smiselneje preveriti možnost nastopa na krajši razdalji ali nastop izpustiti. Na prireditev pa lahko vseeno pridemo, navijamo in odnesemo nekaj zagona za prihodnje treninge.

Če nastopimo, si dovolimo tudi odstopiti. Ob bolečini, zaradi katere spreminjamo korak, ne vztrajajmo do cilja za vsako ceno. Ciljna črta bo tam tudi prihodnje leto.

Hoja torej ni poraz. Lahko je premišljena odločitev, s katero ohranimo veselje do teka tudi na daljših razdaljah, kot smo jih vajeni.

Skupaj od štarta do cilja

Urbani tekači bomo tudi letos na Ljubljanskem maratonu organizirali skupino tekačic in tekačev, ki bodo mali maraton od štarta do cilja opravili z izmenjavo teka in hoje.

Dve minuti boste tekli v tempu okoli 6:30 min/km, nato pa 30 sekund hodili. Načrtovani čas za 21 kilometrov je približno od 2 ur in 20 minut do 2 ur in 30 minut, odvisno tudi od hitrosti hoje, gneče in postankov na okrepčevalnicah.

Skupino bo vodila izkušena tekačica Leni. Za ritem bo torej poskrbljeno, vi pa boste lahko več pozornosti namenili počutju, družbi in naslednjemu koraku.

Če želiš biti del te skupine, mi napiši kratek e-mail.

Kot pravi pregovor: »Če želiš priti hitro, pojdi sam. Če želiš priti daleč, pojdi skupaj z drugimi.«

V skupini boste tekli, hodili in se spodbujali na poti do cilja.

Urban Praprotnik