Ko nas bolezen uči živeti bolj zavestno

Včasih nas življenje najprej sooči z bolečino, da bi nas naučilo vrednosti življenja. Ko kot otrok opazuješ bolezen, ki ti pred očmi spreminja družino, odrasteš prej, kot bi želel — in hkrati spoznaš, kako dragocen je vsak skupni trenutek. Ta zgodba ni o bolezni, ampak o tem, kako nas bolečina lahko uči živeti bolj zavestno, bolj nežno in bolj resnično.

Prvi april leta 1984 se je začel razigrano. Družinsko smo se odpravili na Golte nad Mozirjem, verjetno na zadnje smučanje tiste zime. V dolini snega ni bilo več, tam zgoraj pa se je še vedno dalo zavijati po beli preprogi.

Moj tri leta starejši brat je na vrhu prve vožnje srečal sošolca. In s tisto znano vrstniško predrznostjo sta se spustila v strmino. S svojimi osmimi leti jima nisem mogel slediti. Ko sem po poledeneli progi s precej truda le prismučal do spodnje postaje sedežnice, sem zagledal brata, kako negibno leži na snegu. Nezavesten. Naše smučanje se je končalo že po prvi vožnji.

Sledil je reševalni avto, bolnišnica, intenzivna nega zaradi počene ledvice in dnevi, ko skrbi tiho pritiskajo na vsakega v družini: očeta, mamo, mene, stare starše. Minevali so počasi, v ritmu upanja, da bo vse spet kmalu v redu. In res – brat se je počasi izvlekel. Prihajal je veseli dan, ko naj bi se vrnil domov.

In prav tisti dan, ko je brat prišel iz bolnišnice, so sprejeli mojega očeta. Nihče mi ni razložil, zakaj. Navzven ni kazal težav — vsaj takih, ki bi jih otrok opazil ne. Prva zdravniška ugibanja so bila, da je nekaj narobe z njegovo trebušno slinavko.

Sledila je selitev iz celjske bolnišnice v Ljubljano. Nadaljnji pregledi so prinašali nenavadno veselo vest: rak ni na trebušni slinavki, ampak “le” na jetrih. Tako so rekli. Menda je to bolje. Potem so prišle kemoterapije, ki so mu pri devetintridesetih pobrale lase. Še danes vidim, kako nam je mahal iz stare bolnišnične hiše na Zaloški ulici, ko smo zaključevali obisk.

Spominjam se poletnih počitnic na morju — brez njega. Spominjam se veselja, ko je za nekaj tednov prišel domov, preden je moral nazaj v novo bitko. Spominjam se dneva, ko mi je ob odhodu v Ljubljano stisnil bankovec v dlan in rekel, naj si kupim, kar si želim. A nisem mogel. Tisti denar je bil predragocen. Bil je od njega, nosil je sporočilo, da mi zaupa, me ima rad in se trudi biti oče, tudi ko se mu je pod nogami majal ves svet. Ko je postalo jasno, da je operacija preveč tvegana, so se odločili, da je ne izvedejo. Kar so lahko naredili, so naredili. Spustili so ga domov. 

Doma sta mama in stara mama poskrbeli, da smo jedli čim bolj zdravo. V kleti smo imeli v mivki zakopano rdečo peso. Vsak dan smo iz nje delali sok za očetovo zdravje. Tudi jaz sem ga kdaj poskusil — in še danes nosim v spominu tisti težek, zemeljsko gost okus, ki me je učil, da se je za zdravje vredno potruditi in narediti nekaj, kar ti ni čisto po okusu. Vse to — in verjetno še bolj njegova volja, da se ne preda — nam je podarilo dodatnih deset let skupnega, polnega življenja. Zelo sem hvaležen za ta čas. Zelo velika razlika je, ali otrok izgubi starša pri osmih letih ali pri osemnajstih.

Odraščanje ob bolezni me je učilo, da nič ni samoumevno in da je kakovosten skupni čas nekaj najbolj dragocenega, kar si lahko podarjamo. Učilo me je spoštovanja.

Ko danes objamem svoje otroke, imam občutek, kot bi me objel oče. Ta objem je topel, ljubeč, poln sprejemanja. Kot da se skozi moje roke dotakne tudi njegova dlan — tiha, stalna, navzoča v meni.

Če lahko podaljšamo življenje, ima to izjemen pomen. To niso le številke. Dodaten skupni čas, še posebej v obdobju, ko naši otroci odraščajo, se šteje drugače. Takrat ne živimo le zase — živimo tudi za njih. Vsak dodan mesec, vsako leto, vsak skupni trenutek pomeni veliko: še eno razumevanje, sprejemanje, opora, varnost, nasvet in še en topel objem, ki pomaga, da bolje živimo.

Zdravje je privilegij, ki ga je vredno skrbno negovati. Ni nekaj, kar nam trdno pripada, ampak nekaj, kar si vsak dan znova prislužimo — z odločitvami, navadami, nežnostjo do sebe in odgovornostjo do vseh, ki jih imamo radi. Bolezen nas uči prav to: da življenje ni neskončno in da zato vsak trenutek šteje.

Uči nas tudi, da ne smemo odlašati s tistim, kar spodbuja naše telo, da je bolje pripravljeno, in našo dušo, da ostaja odprta za tople medčloveške odnose. In morda je največja modrost prav ta: da si upamo živeti zavestno še preden nas k temu prisili stiska bolezni.

Zato ne odlašajmo. Ukrepajmo pravočasno.

Ne odlašajmo z zdravimi odločitvami — zase in za vse, ki jih imamo radi.

Za več o rakih prebavil ste vabljeni na spletno stran društva

EuropaColon Slovenija: https://www.europacolon.si/

Urban Praprotnik